Četrtek, 12. julij 2007
Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem

Obdobje zrelega baroka

V Arhitekturnem muzeju Ljubljana na gradu Fužine je od 10. maja do 20. avgusta na ogled velika pregledna razstava arhitekture 18. stoletja na Slovenskem, ki predstavlja 150 najkvalitetnejših spomeniko

Avtor: Igor Sapač

Razstava je izjemno pomembna, saj gre za doslej prvi poskus enovite in celostne predstavitve najpomembnejših arhitekturnih spomenikov 18. stoletja na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Predstavljene so najpomembnejše cerkve, samostani, meščanske palače in dvorci. Razstava je zasnovana v obliki kronološkega sprehoda po arhitekturnih spomenikih 18. stoletja, spremlja pa jo tudi bogato opremljen dvojezični (slovensko-angleški) monografski katalog s pregledno uvodno študijo, katalogom 150-ih spomenikov in biografijami arhitektov, ki so v 18. stoletju delovali na Slovenskem.

Razcvet in blaginja

18. stoletje je pomembno obdobje v zgodovini Slovencev kot čas vsesplošnega razcveta in blaginje. Gospodarska in družbena blaginja je omogočila tudi razcvet baročne umetnosti in prav zreli barok v 18. stoletju je poleg gotike najbolj zaznamoval arhitekturno podobo slovenskega prostora v preteklosti. Barok je bil hkrati tudi čas, ko je lahkotnost in elegantno brezverje pričelo nevarno prevladovati nad duhovnostjo. Nebrzdani optimizem pa ni trajal večno. Postopno kopičenje problemov je proti koncu 18. stoletja pripeljalo do velike krvave francoske revolucije in Napoleonovih vojnih pohodov po vsej Evropi.

Ob ustaljenem železnem repertoarju ključnih spomenikov baroka na Slovneskem, kot so npr. ljubljanska stolnica in Uršulinska cerkev, koprska stolnica, ljubljanski Robbov vodnjak in mariborsko kužno znamenje, dvorca Dornava in Betnava, Idrijsko gledališče, vrsta ljubljanskih mestnih palač ali romarski cerkvi v Tunjicah in na Sladki gori, je na razstavi predstavljena tudi vrsta manj znanih, a izjemno pomembnih spomenikov iz obdobja zrelega baroka. Med vidnejšimi spomeniki, ki jih ni več, so cerkev v Poljanah na Gorenjskem, dvorec Zalog pri Moravčah in Koslerjeva hiša v Ljubljani. Razstava opozarja tudi na številne imenitne a danes žal propadajoče spomenike, kot so npr. minoritski samostan v Mariboru, cerkev v Nemški Loki na Kočevskem ali dvorci Praproče in Dol pri Ljubljani ter Hošperk na Notranjskem ter prinaša številne novejše ugotovitve, ki so jih zlasti v zadnjih letih razkrile sistematične raziskave baročne umetnosti na naših tleh.

Obdobje kompleksnih zamisli

Nace Šumi je ugotavljal, da je za baročno arhitekturo značilno, da si podredi v prejšnjih slogovnih obdobjih razmeroma samostojne dele umetnostne celote enotni skupni zamisli. Na ta način se bistveno spremenita tako vloga kakor tudi sama pojavnost posameznosti, členov, delov umetnine. Po drugi strani novi položaj terja tudi drugačno gledanje, doživljanje spomenikov. Novi čas se ne ustavlja zgolj na podrobnostih, temveč nasprotno ustvarja tudi zelo velike umetnostne celote. Tako se baročna arhitektura z urejenimi parki in vrtovi dopolnjuje v organske celote, zeleni deli večkrat preraščajo velikost zidane arhitekture. Štukatura, pomožna kiparska zvrst, ki se prilagaja ostenju in ga plastično oblikuje, arhitekturo poživlja in oživlja. Prav posebna pomoč pri ustvarjanju novega, resničnost presegajočega pa je iluzionistično slikarstvo, ki ustvarja navidezne prostore. Z njim se razveljavljajo in predirajo stene in posebej oboki ali stropi. Na ta način se ustvarja nova enotnost resničnega in neresničnega, zemeljskega in nadzemeljskega. Medtem ko se v cerkvah pogledi odpirajo v nebo, natančneje v nebesa, naseljena s svetniki, se v profanih arhitekturah odpirajo na grški Olimp, kjer domujejo bogovi.

Razgibane celote

Povsem nov pojav v baroku je tudi zamisel gibanja ostenja, ki so jo prvič uresničili v antiki. Na Slovenskem se gibanje v arhitekturi v primerjavi z Rimom in nekaterimi drugimi deželami pojavi zapoznelo. Gibanje najprej doživimo v podrobnostih, posebej v štukaturi in ornamentiki, v velikih formah razmeroma pozno, šele proti sredini 18. stoletja, prej pa poznamo le primere "razgibanih" celot s samimi togimi oblikami. V zvezi z barokom je potrebno še neko pojasnilo. Barok se, kakor je znano, najbolj dosledno uresničuje v katoliških deželah, v protestantskih ga v veliki meri nadomešča ali izpodriva klasicizem. Klasicizem je vsaj na zunaj nasprotje baroka. V resnici pa gre predvsem za razločke v posameznih oblikah, v jeziku form, v velikem lahko oba pola uresničujeta podobne zamisli, tako sta obe možnosti vzporedni. Za oba ekstrema likovne govorice 17. in 18. stoletja, za barok in klasicizem, je temeljni zakon urejanja in s tem osvajanja sveta isti: z močjo odrešilne osi v urejeni perspektivi obvladati krajino, človekovo bivališče pa naglasiti kot jedro tega sveta. Kakšne so družbene osnove baročne umetnosti? Vseskozi velja, da so velike zasnove mogoče samo z naročilom družbenega vrha, profane in posvetne aristokracije. Drugi sloji lahko po svoje razvijajo le nekatere plasti baročnega oblikovanja.



Osveščeni naročniki

Obdobje baroka je do neke mere dobro primerljivo tudi z današnjim časom. Gradbena dejavnost je intenzivno posegla v podobo mest in krajine. Mnoge takrat zgrajene arhitekture še danes zaznamujejo zaznavo naselij in krajine. Zdi se, da je temeljna razlika baročne gradbene produkcije v primerjavi z današnjo, da graditelji niso bili tako kot danes zgolj ambiciozni in podjetni, ampak zlasti s pomočjo knjig tudi dobro razgledani in podučeni o sodobni arhitekturi drugod po Evropi. Na Slovenskem sicer ni bilo velikih mest in cesarskih dvorov, a tisto kar je nastalo pogosto kaže na veliko razgledanost in včasih celo željo po tekmovanju v kvaliteti z drugimi najbolj vrhunskimi sodobnimi stvaritvami. Ko so ljubljanski akademiki operozi okoli leta 1700 sklenili podreti staro srednjeveško ljubljansko stolnico in zgraditi novo baročno, so zaposlili najboljše mojstre, ki so jih mogli dobiti: rimskega arhitekta Andrea Pozza in lombardskega slikarja Giulia Quaglia. Nacionalno poreklo arhitektov in drugih umetnikov v baroku nikoli ni bilo ovira. Pomembna je bila zgolj kvaliteta. Stolnica kot arhitektura sicer ni poseben presežek, lahko jo označimo celo kot zadržano in konzervativno glede na čas njenega nastanka (kar pa nikakor ne drži za odlične Quaglijeve freske), je pa kot ambiciozen velikopotezni projekt postala vzor za celo vrsto baročnih prezidav in novogradenj v Ljubljani. Semenišče, rotovž, pa uršulinska, križevniška in šentpeterska cerkev ter cela vrsta palač so nastali kot rezultat tega zanosa.

Nova podoba Ljubljane je vplivala na arhitekturni razvoj celotne dežele: plemstvo si je pospešeno gradilo velike letne dvorce ob glavnih cestah in podpiralo gradnje številnih romarskih cerkva po vsej deželi. Ob tem pa so nastajali tudi daljnovidni projekti, kot npr. širitev in posodobitev idrijskega rudnika živega srebra in kobilarne v Lipici, pa plovni rečni prekopi, od katerih pa uspejo uresničiti samo Gruberjev prekop v Ljubljani. Ljubljana je bila v tem obdobju stičišče severa in juga; vezni člen med Dunajem in obalo s pristanišči. Zato ni presenetljivo, da tu najpomembnejše stvaritve nastajajo po načrtih tujih arhitektov, ki prihajajo zlasti iz Benetk in Dunaja.

Barok na Štajerskem

Štajerska je bila nasproti Kranjski z Ljubljano vseskozi skoraj izključno pod vplivom cesarskega Dunaja. Gradec kot deželna prestolnica je imel v prvi tretjini 18. stoletja tudi absolutni arhitekturni monopol. Arhitekti kot sta bila Johann Joachim Carlone in Andreas Stengg so načrtovali skoraj vse pomembnejše arhitekture za najpomembnejše naročnike po vsej deželi. V drugi tretjini 18. stoletja pa se je ob Gradcu kot pomembno arhitekturno središče na štajerskem razvil še Maribor. V tistem obdobju je tu deloval arhitekt Jožef Hofer, ki je ustvaril veliko in izjemno kvalitetno arhitekturno delavnico, v kateri so se izšolali tudi številni pomočniki. Ti so nato po Hoferjevih načrtih še vse do sredine 19. stoletja zgradili velik opus cerkva, dvorcev in meščanskih hiš na južnem Štajerskem in v Hrvaškem Zagorju.

Arhitekti kot stavbni mojstri

Opusi številnih baročnih arhitektov, ki so v 18. stoletju delovali na Slovenskem so po obsegu in nivoju kvalitete še danes pogosto nepreseženi. Ob tem pa se je potrebno zavedati, da so zlasti arhitekti z najobsežnejšimi opusi izvedenih del za mnoge stavbe narisali le idejne načrte, izvedbo detajlov in samo gradnjo pa so pogosto prepustili svojim polirjem in lokalnim mojstrom. Ti so prvotne načrte pred gradnjo, pa tudi še med njo pogosto spremenili, poenostavili in prilagodili vsakokratnim razmeram. Pogosto so načrte že med zidavami spremenili tudi zaradi želja naročnikov. Zlasti najuglednejši arhitekti, kot so bili Jožef Hueber, Domenico Martinelli, Giorgio Massari, Andrea Pozzo ali Domenico Rossi so zaradi velikega števila naročil prepuščali meritve na terenu in nadzor gradnje v bolj oddaljenih krajih svojim sodelavcem ter od daleč spremljali gradnje. Na gradbiščih so se v najboljšem primeru oglasili le takrat, ko so prinesli načrte, nato pa v potek del, če ni prišlo do kakšnih nepredvidenih zapletov ali sprememb, niso več posegali. Arhitekti, ki so izvajali gradnje na daljavo so se preživljali zgolj z risanjem in popravljanjem načrtov, občasno pa tudi z nadziranjem gradbenih del. Arhitekti, ki so omejili svoje delovanje na ožje mestno ali deželno območje, pa so imeli večinoma tudi svoje stavbarske delavnice, ki so jim omogočale dostojno preživljanje, saj so bila plačila za načrte vseskozi dokaj skromna. Stavbarska delavnica je lahko zaslužila s preprodajo gradbenih materialov ali uporabo rabljenih materialov, ter izkoriščanjem cenene delovne sile. Arhitekti so pogosto pripravljali tudi izvedenska mnenja o načrtih drugih arhitektov in opravljali škodne cenitve. Imena arhitektov, ki so se ukvarjali zlasti z risanjem načrtov, niso pa imeli lastnih stavbarskih delavnic, so pogosto kmalu potonila v pozabo.

V 18. stoletju so arhitekte pogosto nazivali kot stavbne mojstre. Stavbni mojstri niso znali zgolj načrtovati stavbe v skladu z arhitekturnimi pravili, ampak so jih morali znati tudi postaviti, gradnje pa so morale biti trdne, udobne in lepe. Stavbni mojster je moral upoštevati naročnikove želje ter gradnji namenjena sredstva in v skladu z njimi pripraviti ustrezen predračun, v katerem je bilo prikazano koliko bo stal gradbeni material in koliko sredstev bo namenjenih za plačilo zaposlenih delavcev. Stavbni mojster je moral imeti torej nekaj arhitekturnega teoretičnega znanja in veliko organizacijskih sposobnosti. V 18. stoletju pa so se z arhitekturnim snovanjem pogosto ukvarjali tudi drugi umetniki ali inženirji. Leta 1745 je ljubljanski mestni svet kiparju Francescu Robbi dovolil, da se ukvarja tudi s stavbeništvom in sme stavbe sam načrtovati. Jožef Schemerl, ki je bil predvsem hidromehanik, se je postransko ukvarjal tudi z arhitekturo in izvedel nekaj kakovostnih del. Z arhitekturnim snovanjem pa so se ukvarjali tudi nekateri izobraženi naročniki. Ambiciozni, premožni in svetovljansko razgledani grof Ignacij Marija Attems (1652-1733) je pri gradnji svoje palače v Gradcu in prezidavah gradov Brežice, Podčetrtek in Slovenska Bistrica, morda pa tudi pri prezidavah cerkva v Zagorju pri Pilštajnu in na Pesku v Slakah pri Podčetrtku nastopal hkrati kot naročnik in načrtujoči arhitekt. Portret iz dvorane gradu v Brežicah ga kaže kot arhitekta s šestilom in načrtom utrdbe v roki, v svoji knjižnici pa je imel tudi arhitekturne traktate in inženirske instrumente.

"Zlorabljanje" baroka

Kaj pa nam lahko sporoča baročna arhitektura? Ne gre prezreti, da je to slogovno obdobje še danes vsaj v podzavesti vsesplošno močno zakoreninjeno in hote ali nehote zaznamuje poglede na sodobno arhitekturno snovanje. Ob pogledu na čedalje številnejše pisane hiše z monumentalnimi stopnišči pred vhodi, balustradami na balkonih in štukiranimi obrobami okoli okenskih odprtin širom Slovenije se zazdi, da je baročna umetnost morda še celo preveč prisotna in univerzalno uporabljana oz. zlorabljana.


Vir: www.vecer.si

  • Iskalnik
  • Hitri iskalnik
Išči
Javne dražbe Zadnjih 100 nepremičnin

Moj kotiček

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Kabi d.o.o.